Je pisanje bloga in nenehna skrb za čimvečjo obiskanost strani tratenje časa ali namen in smisel blogerije, ali pa je pisanje bloga nekakšno obvestilo za javnost, ki jo javnost bere ali pa ne bere.
Menim, da je blog obvestilo za javnost; verjetno sem v zmoti.
Poptevejevska Trenja gledam vedno le slučajno, če ni kaj boljšega; pa skoraj nikoli ni nič boljšega. Tako sem gledal tudi včerajšnja, z naslovom ‘med vero in denarjem’, niso obetala nič posebnega, vse je bilo povedano že stokrat. Za moje oči je bilo zanimivo naslednje:
Anketa med oddajo je pokazala, sicer pričakovano, da le približno četrtina ljudi podpira cerkev, tri četertine cerkvi nasprotuje, obenem pa je po statističnih podatkih približno tri četrtine Slovencev katolikov, torej vernikov, članov cerkve. Iz navedenega sledi logičen zaključek, da pol Slovencev, katoličanov, pljuva v lastno skledo. So nesamostojni, potuhnjeni, bogaboječi in si javno ne upajo izraziti svojega mnenja (to seveda še ne pomeni, da tudi ostala polovica Slovencev ni potuhnjena, bogaboječa in nesamostojna).
Rezultati ankete naj bi bili zaskrbljujoči za cerkev, po moje pa so prej zaskrbljujoči za Slovence same. Njihova mentalna podhranjenost in duhovna revščina prav kliče po aktivnejši vlogi Cerkve v Sloveniji.
Še nekaj opažanj o udeležencih trenj:
V očeh gledalcev je bil največji bad guy cerkve inteligenten vendar nestrpen Krašovec, njen največji zaveznik pa naivno logičen in prav tako nestrpen dr. FDV (imena si nisem zapomnil).*
Razočaral me je Balažic. V oddaji je vseskozi ponavljal le eno misel: Cerkev naj neha razmišljati o tostranskem življenju, skrbi naj za onostranstvo; za hrano, obleko in dom bo že Bog poskrbel.
*oba kot antijunaka svoje strani
Zasledil sem blogerski spopad med dajano (Dajana) in crnkovicem (Marko Crnkovič):
Marko očita Dajani, da je naivna, da teži, da se po nepotrebnem obremenjuje, da je zamerljiva in, da naj enostavno neha težiti. Več ali manj je zadel bistvo in se z njim človek lahko strinja, pa vendar, resnica je, da sta oba govorila le tisto, kar sta mislita.
Na koncu je po mojem profitirala Dajana, v skladu z naukom svetopisemske zgodbe o talentih: več talentov, večje breme in večja odgovornost. Meni se je nauk te zgodbe vedno zdel krivičen, v življenju pa se vedno znova izkaže za resničnega; v škodo Marka Crnkoviča.
Tri besede: ‘Milan Zver negativno’ sem danes nekajkrat zaporedoma slišal na radiu, med vožnjo v službo, poslušalci so bili zelo razburjeni, polni gneva. Ne vem zakaj, naj bi šlo za nek denar, …. tatvino?,… ali pa so le ljudje zafrustrirani
“Ena stranka ni demokracija, dve stranki je le ena več od ene, pomeni malo demokracije, več strank pomeni več demokracije!”
tako je modroval Marcel Štefančič v včerajšnji oddaji Studio city. Milan Kučan, gost v oddaji, mu je moral nekajkrat ponoviti, da je tudi bipolarni sistem dveh strank demokracija, pri tem je navedel ZDA kot državo z najdaljšo bipolarno demokratično tradicijo. Marcel je zmajeval z glavo, posiljeval Milana s svojim prepričanjem, dokler mu Milan ni zabrusil, da se le v mlinu ista stvar ponovi dvakrat.
Ironija in resnica je, da poleg demokratov po prepričanju bistvo politike v Sloveniji razumejo tudi old boysi, totalitarne in demokratične politike. Vmes so večni mladinci, včasih simpatični, mentalno pa na nivoju srednješolskega upornika s tisoč trivialnih vprašanj. Po svoje smo imeli srečo. Le kaj bi se s Slovenijo zgodilo, če v času vladavine mladincev nad njimi ne bi držali svojo roko stari dečki.
