Ponavadi je hec in ne gledam piramide. Pokrijem se z dekco na kavču, zraven na mizco teran in pršut, knjigo za rezervo. Aha, naenkrat sem sredi piramide, ljudje so nasmejani, kravat ne opazim, kar je zmeraj dober znak. Vedel sem, tega nimam rad.
(Jonas)
Potem pa se je začelo:
Otroci socializma, obubno si želijo upravičiti zablode, naivnost in grehe svojih staršev (d), očetov socializma, zavedenih, razočaranih in prevaranih. Pa jim (staršem in otrokom) nihšče nič noče…..Amerika sedaj ni na tapeti, cerkev pa je. Kriva za vso trpljenje proletarca, tričetrt posilstev, za inkvizicijo, za grehe komunizma, za neenakopravno razporejeno bogastvo, za vse krivice tega sveta….Pa vendar bi bilo treba reči le: “Treh evrov za obisk cerkve na blejskem otoku ne bom plačal, ker me to ne zanima”.
Kdaj točno sem prvič zazehal ne vem, najbrž po desetih minutah, rajši sem si še enkrat ogledal Policijsko akademijo X, na enem drugem programu. Ko sem šel spat, so moje misli odtavale daleč proč: “Demokracija in soočanje argumentov, otroci starcev proletarcev s posušenimi kurci sinovom govorijo o vrednotah, skupaj živimo, ure pa se vrtijo in vrtijo, že enaindvajseto stoletje.”
