Ponavadi je hec in ne gledam trenj. Pokrijem se z dekco na kavču, zraven na mizco teran in pršut, knjigo za rezervo. Aha, naenkrat sem sredi trenj, ljudje trmasto gledajo, kravat ne opazim, kar je zmeraj dober znak. Vedel sem, Jonas tega nima rad.
Potem pa se je začelo:
Do sedme minute se mi je smilil minister Drobnič, verjetno bo padel, le kdo mu je kriv. Nekje pri petnajsti minuti mi pršut ni več teknil, polil sem se s teranom in začel sem se potiti. Vse do konca oddaje sem gledal v ekran z zaprtim gobcem, želel sem si konflikt, ali vsaj soočenje argumentov, dobil pa sem izliv že stokrat videnih AFŽ-jevskih (sem prav napisal?) argumentov, ne moreš jih ne prijeti, ne okusiti, ne vonjati, niso za nobeno rabo. Kdaj točno sem prvič zazehal ne vem, najbrž takrat, ko je nek, bog si ga vedi od kod vzeti, ginekolog želel nekaj povedati, pa mu nikakor ni uspelo, ko je upokojena političarka govorilia o vrednotah, ko je psihologinja govorila o zavoženi evropski politiki. Menda sem vmes tudi zakinkal, v ekran sigurno nisem vpil, vsega se ne spomnim. Po oddaji me je zagrnila tema. Tema in prividi, nekje daleč:
Demokracija in soočanje argumentov, starci proletarci s posušenimi kurci sinovom govorijo o vrednotah, skupaj živimo, ure pa se vrtijo in vrtijo, že enaindvajseto stoletje.
